1.10.2023
TJ Sokol Stare Čivice
Stare Čivice bolj kot mestna četrt dajejo pridih (večje) vasi. Skozi naselje poteka zelo prometna magistrala, predel pa je močno pridobil na pomenu z izgradnjo poslovne cone zahodno ob naselju, kamor dnevno hodi na delo 2.500 ljudi.
Z dobrimi 90 tisoč prebivalci veljajo Pardubice za deveto največje mesto na Češkem. Svojega predstavnika med češko nogometno elito so dobile leta 2020, ko so se FK Pardubice prvič v zgodovini uvrstile v prvo ligo. Zaradi neustreznega štadiona so bile svoje domače prvoligaške tekme kar dve sezoni in pol primorane igrati v uro vožnje oddaljeni Pragi. V začetku letošnjega leta je klub končno dočakal otvoritev novega modernega (manjšega) štadiona.
Regijska metropola ima poleg omenjenega prvoligaša sledečo zastopanost nogometnih klubov:
- en tretjeligaš
- en petoligaš (1. regionalna liga)
- en osmoligaš (1. okrožna liga)
- dva devetoligaša
- štirje desetoligaši
Kljub še trem klubom v najnižji ligi so Stare Čivice prikrajšane za mestni obračun. Vsi trije ostali mestni desetoligaši namreč nastopajo v sosednji skupini.
Klub se je prvotno imenoval S(portovni) K(lub) Stare Čivice. Poleg nogometa se je posvečal tudi (lahki) atletiki, v obdobju nemške okupacije (1939-45) pa je svojo dejavnost razširil tudi na kulturno sfero.
Za svoje uspehe in dejavnost si je klub pridobil številne privržence, takrat rdeče beli dres pa so ponosno nosili tudi številni igralci iz okoliških vasi.
Tudi v povojnem obdobju so člani kluba poleg tekmovanj organizirali številne tradicionalne prireditve, kot so plesi, zabave za otroke itd. In z enako vnemo so se v 50-ih letih lotili izgradnje novega športnega parka. Leta 1956 se klub preseli na novo lokacijo, kjer domuje še danes.
Klub je svoje prostore dobil v stavbi (na spodnji sliki), ki je bila postavljena v času druge svetovne vojne. Nemci so si namreč bližnji grad izbrali za svoje domovanje zato so si v bližini postavili nekaj barak, ki so služile kot kasarne. V edino od teh stavb, ki po vojni ni bila podrta, so se kasneje vselili lokalni žogobrcarji. Resda so notranje prostore preuredili, vseeno pa je v njih ostalo kar nekaj »prvinskosti«.
Klub se kasneje preimenuje iz SK v TJ Sokol Stare Čivice, rezultatsko najlepše obdobje pa doživlja v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja.
Članska ekipa v 80-ih letih večinoma nastopa v 3. regijski ligi, svoj rezultatski vrhunec pa doseže v sezoni 84/85, ko za eno sezono okusi igranje v 2. regionalni ligi (6. liga na državni ravni). V 90-ih letih klub večinoma nastopa v prvi ligi okrožja, postopni padec rezultatske krivulje pa ima za posledico izpad v najnižjo ligo, in to ravno v letu, ko je klub praznoval častitljivih sto let obstoja (2019).
Del bogate zgodovine kluba so bile tudi številne mlajše selekcije. V novejši klubski zgodovini je tako izpostavljena mladinska selekcija, ki je leta 1998 zaigrala v prvi okrožni ligi. Istega leta klub v člansko tekmovanje prijavi tudi svojo B ekipo. Le leto zatem za klub zaigra tudi ženska ekipa, ki svoj vrhunec doseže z uvrstitvijo v 2. državno ligo (ženski nogomet na Češkem šteje štiri lige).
Vsi ti uspehi in trenutki, ko so na igrišču v Čivicah nastopale številne mlajše generacije, so danes le še spomin na neke druge, lepše čase. Članska B ekipa je bila ukinjena leta 2010, ženske so zaključile z nastopanjem štiri leta zatem, zadnjih deset pa za klub ne nastopa nobena mlajša selekcija.
Le redki so klubi v tem rangu tekmovanja, ki premorejo tako dolgo tradicijo delovanja (in to celo brez prestanka). Pred štirimi leti je klub organiziral slovesnost na kateri je ovekovečil svojo stoletnico. A namesto pozitivnega pogleda v prihodnost (ki bi ga črpal iz svoje bogate preteklosti) so se nad Čivice zgrnili črni oblaki. Obdobje zadnjih štirih let velja za najtežje v vsej zgodovini kluba. Zaradi premajhnega števila igralcev je grozilo, da bo nogomet v Čivicah doživel klavrn konec. Klub je kar preko Facebooka večkrat vabil igralce v svojo sredino. Pred sezono 2021/22 mu je tako dobesedno minuto pred dvanajsto uspelo registrirati zadostno število igralcev. In tudi danes se zdi, da bo do mirnejših voda potrebno prepluti še kar nekaj čeri.
Alfa in omega kluba je Stanislav Kulhanek. Domačin, ki je v Čivicah igral za vse mlajše selekcije, danes šest dni v tednu uradno opravlja funkcijo predsednika kluba, na dan tekme pa je v zapisniku naveden kot trener. Kadar se pred tekmo pojavi premalo igralcev, je svojo trenersko vlogo primoran zamenjati za igralsko. Obiskovalci parka ga na in ob igrišču videvajo tudi kot vzdrževalca, čistilca in še kaj bi se našlo. Skratka, gre za človeka, ki s srcem živi za klub. In ki mu je samoumevno, da večino prostega časa nameni nogometu. Ne bilo njega v klubu, bi se o nogometu v Čivicah (verjetno) govorilo le še v pretekliku.
Ta hip je največja Kulhankova želja stabilizacija kluba v rezultatskem in kadrovskem smislu. Se pravi, končati sezono v sredini lestvice in z zadostnim številom igralcev. Sčasoma pa nato poskusiti z naskokom na višjo ligo. In tudi opraviti kak trening na teden več, kot sedaj, ko se fantje dobivajo na igrišču zgolj ob četrtkih. Čeprav je želja prisotna, realno okoliščine (vsaj ta hip) ne omogočajo razmišljanj v smeri formiranja mlajše selekcije. Vsaj dva razloga v tej smeri ne gresta klubu v prid. In sicer, da v Starih Čivicah ni šole, hkrati pa klubu niti finančni niti ostali pogoji ne omogočajo, da bi bil konkurenčen ostalim klubom v Pardubicah, ki se borijo v svoje sredine pripeljati čim večje število (naj)mlajših.
Na prvo oktobrsko nedeljo so Čivice v 7. krogu na svojem igrišču pričakale tretjeuvrščeno ekipo iz 5 km oddaljenega kraja Rybitvi:
Uvod v tekmo je postregel z obratno podobo na igrišču, kot bi jo pričakovali glede na lestvico. Domači so s svojo agresivno igro in pritiskom že na svoji napadalni polovici več kot očitno presenetili nasprotnika. Po neuspešnih poskusih od daleč Antonina Laune (#16) in Lukaša Votapeka (s št. 5) so boljši uvod v tekmo kronali z zadetom Muche v 7. minuti.
Po doseženem zadetku domači niso popuščali in z redko videnim presingom (na tem nivoju) goste onemogočali pri gradnji napadov že na njihovi polovici. Čivice so bile nevarne po obeh bokih.
Gostje so le stežka parirali hitri igri domačih napadalcev. Še posebej strelec drugega zadetka je bil za gostujočo obrambo težko rešljiva uganka. Nekateri njihovi prekrški so tu in tam povzročili nekaj hude krvi. A so se strasti vsakič kmalu pomirile.
S svojo zanimivo postavo in tu in tam nenavadnim pristopom je pozornost prisotnih nase večkrat preusmeril glavni sodnik. Ker mu »okoliščine« ne omogočajo, da bi tekal za nogometaši, jih je večkrat poklical pred sebe. Kdor je ignoriral njegov ukaz, jih je nato slišal preko celega igrišča. V celi tekmi je pokazal zgolj en rumeni karton (lahko bi še kakšnega), tekmo pa je v seštevku odsodil brez večjih napak.
Gostom niti v nadaljevanju polčasa ni uspelo sestaviti kakšne konkretne napadalne akcije. Poskušali so edino z individualnimi pobegi preko sredine igrišča. Ena od takšnih (redkih) akcij je obrodila sadove v 31.minuti, ko so z uspešno zaključenim lobom preko domačega vratarja znižali rezultat. A tudi ta »malenkost« domače ni zmedla. V polju so bili še vedno vsaj za razred boljši. Vrata gostov so ogrožali z vseh položajev. Velikokrat je napadalne akcije pričenjala ena od dveh bratskih navez - Vrtaček (poleg že omenjenega strelca Davida še Luboš s št. 3). Svoje je dodale še izkušeni in (zanesljivi) kapetan Malek. Eno od teh sicer številnih priložnosti Čivic je spodaj na zgornji manjši sliki poskušal (neuspešno) zaključiti Daniel Duduš (#13). Po nekaj neuspešnih zaključkih jim je vendarle uspelo kronati konkretno premoč še s tretjim zadetkom, ki ga je dosegel Mihai Dinu (na spodnji manjši sliki v objemu s kapetanom Malekom). Romun Dinu sicer nosi dres Čivic tretjo sezono.
Tudi sama tekma z vsemi spremljajočimi detajli pritrjuje dejstvu, da Stare Čivice prej kot na mestni predel spominjajo na vaško okolje. Tekme v najnižjih ligah, ki se odvijajo v večjih mestih, običajno spremlja komaj da omembe vredno število gledalcev. In tudi o kakšni gostinski ponudbi večinoma ni ne duha ne sluha. Nasprotno je v Čivicah za gledalce poskrbljeno. In če vremenske razmere zahtevajo, se ljubiteljem nogometa v času tekme odpre tudi prostor znotraj »klubske hiše«.
Drevesa ob igrišču so sčasoma postala eden od simbolov nogometa v Čivicah. Zato ne čudi, da klub svoja vabila na domače tekme preko Facebooka vedno zaključi z besedami »dobimo se na pivu pod smreko«. Nedeljsko tekmo si je ogledalo nekaj manj kot sto gledalcev (kar nekaj od teh pa jih je držalo pesti za gostujočo ekipo).
Na Češkem niti med nogometom ne gre brez hokeja, zato so si nekateri nogometno dogajanje popestrili s spremljanjem tekme domače elitne lige. Zopet drugi se niso mogli zadržati ob navdušenju nad nogometaši. Vseeno pa je bil vdor na igrišče še pravočasno preprečen.
K premoči domačih je s kreacijo akcij in hitrimi pobegi po krilu pripomogla tudi druga bratska naveza v ekipi. Akcijo za četrti zadetek je tako v 52. minuti na sredini pričel Antonin (#16), s pobegom po levem krilu pa jo je uspešno (ter ob neposrečenem posredovanju gostujočega vratarja) zaključil Vaclav Launa (#14), ki pod eno od štucen »skriva« svojega nogometnega idola.
Sam bi dodal, da sem bil prvič v najnižji ligi priča podobnemu nogometu, kot so ga v nedeljo prikazale Stare Čivice (pa sem si teh tekem ogledal že kar nekaj). Agresivnost in presing, ki ni (občutno) pojenjal niti po doseženih zadetkih, skozi celo tekmo in posledično nemoč gostov sta dajala občutek srečanja ekip iz dveh različno rangiranih lig. Vsekakor kapo dol za prikazano. Hkrati pa se človek čudi, kako Čivicam kaj podobnega ne uspe sestaviti skozi celo sezono.
Čeprav ena lastovka še ne prinese pomladi, pa bi veselje na obrazih igralcev po tekmi vendarle lahko najavilo lepše čase za nogomet v Čivicah. Pot do stare slave bo sicer še dolga in trnova, a vsaj tisti prvi cilj (sredina lestvice) ob podobnem nadaljevanju ne bi smel biti vprašljiv.
